Frančiškanski samostan leži na griču ob sotočju Savinje in Drete, ki ga je leta 1623 grof Sigismund podaril škofu Tomažu Hrenu. Samostan so pričeli graditi leta 1635 bratje frančiškani, ki so prišli iz Bosne v času turške okupacije. Prvotno je na tem mestu stala leta 1625 zgrajena loretska kapela. Sedanjo cerkev pa so dogradili leta 1661 in obdaja loretsko kapelo. Cerkev je tipično renesančna stavba, z baročno opremljeno notranjostjo.
Med letoma 1747 in 1763 je cerkev dobila novo opravo, ki je v precejšnji meri še ohranjena. Menzo oltarja sv. Frančiška Asiškega je naredil Francesco Robba leta 1750, osrednjo oltarno sliko, ki se trenutno hrani v samostanskem hodniku, je naslikal slikar Fortunat Bergant leta 1765, sliko v atiki pa Valentin Metzinger. Slednji je naslikal oljne podobe še v ostalih oltarjih, v kapelah, z izjemo osrednje slike sv. Florijana, ki jo je leta 1828 naslikal Janez Potočnik. Glavni oltar v cerkvi in v lovretanski kapeli sta delo Janeza Vurnika iz leta 1885 in 1897. Leta 1747 so zgradili kamnite romarske stopnice (193 stopnic), ob njih pa štiri romarske kapelice.
Samostan je bil znan tudi po svoji hišni lekarni, ki naj bi pričela delovati že pred letom 1695. V samostanu je bila leta 1752 ustanovljena tudi knjižnica, ki pa je bila med drugo svetovno vojno leta 1944 precej poškodovana. Nekaj knjig se je ohranilo in so dobile mesto v prenovljeni samostanski knjižnici.
V letih od 1786 do 1941 so se bratje frančiškani v njihovi ljudski šoli ukvarjali tudi z vzgojo in poučevanjem mladine. Od leta 1982 do leta 2000 so v samostanu delovale redovne sestre frančiškanke brezmadežnega spočetja.